Pristop, ki ga je izbrala direktiva, se ne zdi najboljši. Vsaj ne za poročevalce. Zakon EU o prijavljanju nepravilnosti zahteva določeno stopnjo verjetnosti glede resničnosti informacij. Pomembno področje uporabe direktive v času poročanja s strani osebe, ki poroča. Direktiva ne predvideva izpodbojne domneve, da je ta pogoj izpolnjen, dokler se ne dokaže nasprotno. To pomeni, da dokazno breme je na strani prijavitelja. večinoma kot šibkejša stranka v postopku, kar znatno poveča njeno pravno tveganje.
Razjasnitev nejasnosti v zvezi s pravnimi standardi v zakonu o lažnem obveščanju o nepravilnostih
Zakon o žvižgaštvu ne opredeljuje pravnega standarda “razumnih razlogov” in to prepušča nacionalnim zakonom. Poleg tega to ni edini pravni standard, ki velja za to stanje. In sicer informacije o kršitvi, na katero se nanaša obravnavani pogoj. V členu 5 so opredeljene kot informacije, vključno z utemeljen sumo dejanski ali morebitni kršitvi. Ki se je zgodil ali se bo zelo verjetno zgodil. Ni jasno, zakaj je v tej opredelitvi uporabljen izraz “utemeljen sum”. Medtem ko člen 6 od prosilca zahteva “razumne razloge”. Ti pravni standardi imajo lahko v nekaterih nacionalnih zakonodajah zelo različen pomen. To bo zagotovo povzročilo še večjo zmedo.
Razlikovanje med stopnjami prijave v dobri veri pri zaščiti žvižgačev
Vsekakor pa ne vsa poročila z nižjo stopnjo verjetnosti, kot je zahtevana “utemeljena podlaga” (ali “utemeljen sum”). To je treba nujno enačiti z namerno napačnimi in zavajajočimi poročili. Če razumemo dobronamerne poročevalce kot vse tiste, ki namenoma ne predložijo napačnih in zavajajočih poročil. Direktiva očitno deli osebe, ki poročajo v dobri veri, na dve dodatni skupini. Tisti z več in tisti z manj dobre volje. Ta razlika še zdaleč ni nepomembna, saj je od nje odvisna zaščita pred povračilnimi ukrepi.
Poleg namerno neupravičenih prijaviteljev tudi prijavitelji z “manj” dobre volje. ki ne dokažejo zadostne stopnje verjetnosti resničnosti informacij v času prijave, se ne bodo mogli sklicevati na zaščitne ukrepe proti povračilnim ukrepom. Poleg tega se tudi dejstvo, da se prijavljene kršitve izkažejo za utemeljene. To ne bo omogočilo dostopa do zaščitnih ukrepov poročevalcem z “manjšo” dobro vero. Nasprotna situacija, v kateri poročevalec v “večji” dobri veri sporoči informacije, ki se pozneje izkažejo za neresnične. Vendar še vedno uživa zaščito, kar se zdi veliko manj pomembno.
Ponovna opredelitev zlonamernosti kot pogoja za zaščito pred povračilnimi ukrepi
Namesto pozitivnega pogoja iz člena 6 direktive EU o žvižgačih, bi bilo morda primerneje, da bi bila zlonamernost opredeljena kot negativni pogoj za zagotavljanje zaščite pred povračilnimi ukrepi. Podobno kot v določbi člena 23(2), kjer je treba določiti kazni za poročevalce, če se ugotovi, da so zavestno sporočili napačne informacije, bi lahko pod enakim pogojem opredelili zavrnitev zaščite. Takšna rešitev bi bila preprostejša, pomenila bi manjše pravno tveganje za poročevalske osebe, namen iz uvodne izjave 32 pa bi bil še vedno dosežen. Države članice lahko takšno rešitev še vedno uvedejo v svojo nacionalno zakonodajo, saj je to ugodnejša določba za pravice poročevalcev.