Menu
Direktiva EU državam članicam prepušča odločitev o tem, ali morajo organizacije sprejeti anonimne prijavitelje nepravilnosti in jim slediti. Vendar tudi če se država članica odloči, da takšne zahteve ne bo vključila v svojo nacionalno zakonodajo, to samo po sebi še ne pomeni, da sprejemanje anonimnih prijav in nadaljnje ukrepanje v zvezi z njimi ne bi bilo dovoljeno.
Na splošno mora organizacija priznati in omogočiti naslednje vrste prijaviteljev nepravilnosti:
Izključevanje anonimnih prijav iz sistema prijavljanja nepravilnosti v praksi ni podprto in je škodljivo za organizacijo. Približno polovica vseh prijav je predloženih anonimno. Zato omejevanje kanalov za prijavitelje na odprte ali zaupne prijave bistveno zmanjša njihovo učinkovitost kot orodja za odkrivanje nepravilnosti.
Trdijo, da je večja verjetnost, da so anonimna poročila namerno napačna ali zavajajoča. Vendar pa se tudi trdi, da omogočanje anonimnih žvižgačev povečuje število prijav, ki presega vse razumne zmožnosti obdelave. Takšne domneve so neutemeljene. V praksi je delež utemeljenih poročil podoben pri anonimnih in odprtih/zaupnih kanalih, zato omogočanje anonimnih poročil ne vodi v cunami poročanja.
V mnogih primerih je anonimnost najboljša zaščita žvižgača pred maščevanjem. Vztrajanje samo pri odprtem in zaupnem poročanju lahko odvrača pozornost in žvižgačem sporoča napačno sporočilo. Ta pristop se namesto na vsebino njihovih poročil osredotoča na njihovo identifikacijo. Poleg tega je to lahko bolj zapleteno in zamudno, kot bi pričakovali. Kljub temu je treba prijavitelje opozoriti, da lahko anonimna prijava omeji možnost preiskave in zaščite posameznika pred povračilnimi ukrepi, če je anonimna prijava dovoljena.